CERKVENO LETO                                        "Pripravite Gospodu pot!"

Cerkveni koledar določa bogoslužba opravila za dneve v letu. Cerkev uporablja gregorijanski koledar, s katerim določa praznike, bogoslužna opravila, branje, petje.

 

Cerkveno (bogoslužno, liturgično) leto v Cerkvi začenjamo z adventom, s praznovanjem 1. adventne nedelje in se konča z nedeljo Kristusa Kralja. Adventni čas naznanja Kristusov prihod – rojstvo Odrešenika, je priprava na Božič, ki zajame 4 nedelje. Zunanja priprava na Božič je adventni venec s 4 svečami; vsako nedeljo prižgemo dodatno svečo. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju. Liturgična barva adventnega časa je vijolična (pomen pokore, spreobrnitve, zavesti). V tem času imamo dva praznika: sveti Miklavž in Marijino brezmadežno spočetje.

 

Zunanje znamenje priprave na Božič je adventni venec; oblika pomeni polnost, večnost; rastlinje govori o življenju. 4 sveče (vijolične ali bele) imajo posebno simboliko, in sicer: predstavljajo stvarjenje, učlovečenje, odrešenje, konec sveta; strani neba; letne čase; človekovo življenje. Duhovniki blagoslovijo adventne vence na 1. adventno nedeljo.

 

Veselite se nebesa in raduj se Zemlja, pred obličjem Gospodovim, zakaj že prihaja.

Advent (lat. adventus pomeni prihod – čas priprave na Božič, veselo pričakovanje Gospodovega prihoda), sveta noč, Božič – tisočkrat drage in ljube besede v vseh jezikih sveta; svete besede vsem ljudem na Zemlji, ki so bili in so dobre volje kakor srečni betlehemski pastirji v prvi, najsvetejši božični noči, ko se nam je razodela Božja milost za zveličanje sveta. Naše hrepenenje spet pričakuje Njega, od vekomaj obljubljenega Odrešenika, ki prinaša luč, rešitev in mir. Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Naša srca mu pojejo sveto pesem ljubezni in hvaležnosti. Tudi liturgična besedila naglašajo veselje, o tem pričuje spev Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se, Gospod je blizu. Njegov prihod je prihod Njegove Ljubezni; približalo se je Božje kraljestvo, Bog se je dotaknil človeka, da bi začel človek bivati na Božji način. Bog postane človek; tako je nam skozi Jezusovo človeško naravo odprta pot v eshatološko resničnost. Eshatologija vsebuje večnost, presega koordinate našega časa, je onkraj zgodovine (metazgodovina).

 

Da bi izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je resnično človek (Jn 1,14).

 

Poglabljamo se v skrivnost Kristusovega rojstva, odrešenja; v vzvišeno zastonjsko Božjo ljubezen, ki je iz posledic izvirnega greha, nastalih zaradi človekove neodgovornosti, »naredila« odrešenje. Jezus Kristus (ime Jezus pomeni Bog rešuje, Kristus pa Maziljenec, Mesija) odrešuje vsakršno človeško situacijo, trpljenje spremeni v odrešenje, še več: v vstajenje. Čudež ljubezni: združenje Boga in človeka – posvečena, blagoslovljena Ljubezen. Odrešenik vstopi v vsako stisko, da jo odreši: rojstvo v hlevu (revščina), prve priče rojstva so pastirji (vsak človek je spoštovan, dostojanstven, Božja podoba, ne glede na položaj), javno delovanje, čudeži (pomoč ljudem, odrešenje njihovih stisk, novo življenje), smrt na križu (strahotna, nedolžna umiranja ljudi), vstajenje (nov način bivanja v večnosti, poveličana materija). Nastopila je polnost časov.

 

Pričakovanje prihoda Božje Ljubezni (čas priprave, ki nas uvaja v: prazničnost, veselje,  načrtovanje,  pripravo ustreznega vzdušja, v slovesno bogoslužje), notranje priprave (sprava), obreda (deleženje pri sveti maši) ter darežljivosti/obdarovanja (majhne pozornosti) v praznovanju dogodkov iz našega življenja nas dviga, presega, da se kristjani vnaprej veselimo večnega praznika v eshatološkem pomenu.

»Glejte, zdaj je tisti milostni čas!«

»Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina.«

"Slava Bogu na višavah."

BOŽIČNI ČAS

se začne na predvečer praznika Gospodovega rojstva (25. 12.) s polnočnico in traja vključno do praznika Jezusovega krsta (nedelja po 6. januarju). Spominjamo se Jezusovega rojstva v Betlehemu (prim. Mt 1,18–25 in Lk 2,1–7). Liturgična barva božičnega časa je bela (luč, mir, veselje, popolnost). V navadi je postavljanje jaslic, ki ponazarjajo okolje, v katerem se je rodil Jezus. Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete Božje Matere (1. 1.).

 

V tem času imamo praznike: 25. 12. – Božič (rojstvo Jezusa Kristusa),  26. 12. – god svetega Štefana,  nedelja po Božiču – sveta družina,  1. 1. – Marija, Božja Mati,  6. 1. – Gospodovo razglašenje ali sveti trije kralji,  nedelja po Gospodovem razglašenju – Jezusov krst.

 

 

NJEGOVA LJUBEZEN NAS REŠUJE                                                                

"Vsa Zemlja bo videla Božjo zmago!" (Ps 97)

V središču božičnega časa je BOŽIČ – praznik Jezusovega rojstva. Vsako leto nas vedno znova opominja, da nas Bog tako ljubi, da je, ko je nastopila polnost časov (Gal 4,4–7, dal svojega edinorojenega Sina (Jn 3,17), da bi mi živeli Božje življenje, imeli večno življenje, deležnost pri Božji slavi. V Jezusu se dogaja eshatološko Božje dogajanje/odrešenje (Jezus = Bog rešuje). Naše življenje je prenovila Njegova Ljubezen, sveta navzočnost. Tako se vsak dan, vsak trenutek izvršuje skrivnostna Božja zamenjava – Bog nam daruje Kristusa, mi pa se po Kristusu darujemo Bogu. Kristus je trajno navzoč v zgodovini in jo transcendira v odrešenjsko zgodovino.

 

"Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa nam je spregovoril po Sinu." (Heb 1,12a)

 

Jezus sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane človek. V Katekizmu katoliške Cerkve beremo, da je bil pred vsemi veki rojen iz Očeta po božanstvu, v poslednjih dneh pa je bil isti zaradi nas in zaradi našega zveličanja rojen iz Device Marije, Božje Matere, po človeški naravi. Jezus Kristus je popoln v božanstvu in v človeškosti; resnično Bog in resnično človek; isti je enakega bistva z Očetom po božanstvu in enakega bistva z  nami po človečnosti; v vsem nam enak, razen v grehu. V Njem je čudovito združenje Božje in človeške narave.

 

"Da bi izvršil naše odrešenje, se je Božji Sin učlovečil, postal je resnično človek." (Jn 1,14)

 

 

ŽIVLJENJE, LUČ IN MIR

 

Mir s Teboj, brat, sestra! Smo pripravili pot Gospodu?

Oh, pozdravljena bodi mojemu sercu ljuba sveta noč, mojih otroških let največje veselje … (Slomšek)

 

Z ramo ob rami stojimo vsako leto v naši cerkvi, da bi skupaj z vesoljno Cerkvijo doživljali zgodovino odrešenja – Dete je rojeno, Sin nam je dan.

 

Kakor mi, tako so se pred dva tisoč leti počasi zbirali pastirji od vseh strani ob sveti družini. Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.

Slava Bogu na višavah in na Zemlji mir ljudem … Tudi Slomšek pri božičnici nagovorja ter spodbuja: »Pripravite Gospodu pot! … Pojdi  danes s pastirci k jaslicam, poglej, kako te malo dete Jezus ljubi

 

Vse zvezde migljajo, prijazno igrajo in sijejo zlate nad novo zemljo. Nad gričem tam ena žari kot nobena; oblački jo beli obdajajo vso. O, mila zvezdica z neba, pozdravljena iz dna srca. Naznanjaš rojstvo Jezusa, Zveličarja sveta.

 

Zvezda ponazarja upanje in tolažbo. Za njo so šli modri in prišli v hlev, kjer so se srečali z največjim bogastvom – z večno resnico in ljubeznijo. Naj tudi nam pomeni ta čas korak naprej; srečanje s to Resnico in doživetje te Ljubezni, da se bomo spreminjali …     

      

Papež Benedikt XVI. je rekel: »Pomagajte ljudem odkriti pravo zvezdo, ki nam kaže pot: Jezusa Kristusa!« Janez Pavel II. pa nagovarja: »(Mladi), ne bojte se Kristusa.« "Božič je upanje in nežnost," spodbuja papež Frančišek.

 

Sprejemajmo Kristusa; naj spoznamo, da se je učlovečil tudi za nas. Imejmo veliko in plemenito srce – naše srce naj se ne plaši

 

Razodela se bo slava Gospodova in vse človeštvo bo videlo zveličanje našega Boga. Odprite … svoja vrata in vstopil bo Kralj slave. Veselite se nebesa in raduj se Zemlja, pred obličjem Gospodovim, zakaj že prihaja.

 

 

Tukaj sem. Ali me hočete sprejeti!

 

Prišel je k nam kot otrok, brez moči in sijaja, neopažen, nemočen, nevsiljiv. Ta otrok je zganil naša srca. Na svet prinaša mir, ljubezen, toplino. K nam prihaja kot človek k človeku, kot brat k bratu. Moramo se mu približati in ostati ob njem, v njem. Odložimo svoje maske, otroku se je treba nasmejati nenarejeno, potrebno je omehčati srce, kajti otrok razume samo govorico ljubezni.

 

Potrebno je postati kakor On – otrok – nesebičen, sprejemljiv, iskren … Postanimo kakor otroci: dovzetni za resnico, odprti za dobroto ter občutljivi za ljubezen. Vsak izmed nas mora postati živi Betlehem – z živim Bogom v jaslicah svojega srca … Gospod, kadar prideš v  srce, si podoben cvetu, ki si želi sončne toplote. Najmanjša pozornost – cvet, ki ga podarimo s srcem, more povedati čudovito zgodbo o ljudeh, o naših odnosih.

Veselite se kristjani, tukaj pri Mariji zbrani …

 

Tudi apostol Pavel nam kliče:  »Bratje in sestre, veselite se vedno v  Gospodu. Zopet pravim: veselite se. Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu, nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodenite svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In Božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.

 

Ob praznovanju Jezusovega rojstva vam želim: Mir v duši, srečo v srcu ter topel stisk dlani. Naj sveti vaša luč ljudem. Blagoslovljene praznike.

   

PRAZNIČNO PRAZNOVANJE

Razmišljajmo skupaj

  • »Dobil/-a sem veliko darov.«
  • »Pili smo, jedli  ter se zabavali.«
  • »Bila je ful dobra družba.«
  • »Joj, kako so lepe lučke … kako je lepo vse okrašeno.«
  • »Moram po nakupih, se naročiti pri frizerju, pomeriti novo obleko.«
  • »Rezerviral sem v imenitnem hotelu slovesno večerjo.«
  • »Kje boš za praznovanje? Kako boš praznoval/-a?«

 

  • »Praznovali smo v družini. Napravili smo jaslice. Brali smo Sveto pismo, prepevali božične pesmi, se obdarovali in potem šli k polnočnici. Mislili smo na Jezusa, ki se je rodil za nas, da bi  nas odrešil.«
  • »Med praznovanjem smo se spomnili dogodkov po svetu.«
  • »Med prazniki sem se spomnil/-a na ostarele in bolne. Molil/-a sem za svoje bližnje.«
  • »Na božični večer sta starša delala v trgovini, s sestrico pa sva bila žalostna.«
  • »Pozabil/-a sem na pomen praznovanja božiča.«
  • »Za božič sem hotel  nekomu napraviti veselje. Obiskal sem težko bolnega moža.«
  • »Doživljal/-a sem pravo božično veselje.«

 

Ljudje potrebujemo praznike (osebne in cerkvene), da nas napolnjujejo, razbremenjujejo, bogatijo in dajejo upanje ter smisel našemu vsakdanjemu življenju, da je le-to manj dolgočasno in manj žalostno. Še posebej, ko je družba/človek v krizi, so prazniki nadgradnja oz. blažitev stiskanega položaja, saj s svojo slovesnostjo prekinjajo stanje enoličnosti.

Potrebno je praznovanje, ki nas razveseljuje, poživlja in sprošča ter nas povezuje pri skupnih doživetjih – ustvarja prijateljstva. To je za nas vrednota, ker nas osebno krepi in daje novih moči.

 

 

 

                                                                                                              Darja Krajnc

 

 

GOSPOD, OZDRAVI,

KAR JE RANJENO,

UPOGNI, KAR JE TRDO,

OGREJ, KAR JE MRZLO.